Danes, 2.3.2014 sem se udeležil drugega tekmovanja v letošnji sezoni na Vojskem. Sam nastop na tekmovanju je bil vprašljiv, saj se me je v petek lotil prehlad že v službi.
Ko sem v petek prišel iz službe, mi je doma Mateja rekla, da naj kar pozabim, da bom lahko v nedeljo tekmoval. Sam sem imel v mislih čimprejšnje okrevanje, zato sem iz petka na soboto spal dvanajst ur. Ponoči sem se dobro prepotil, zato sem se moral v večernih urah še preobleči, kar je bil dober znak. Ko sem se v soboto zbudil, sem imel glas kot »kevder« bas, nos pa neprehoden. Pogledal sem neposredni prenos šprint tekov iz Lahtija in po končanem prenosu sem se odločil, da se odpeljem na Vojsko, da poskusim svoje občutke na snegu, saj sem bil na snegu nazadnje v nedeljo v Ratečah. Ko sem prispel na Vojsko ob 17-ti uri, je bilo vreme turobno megleno, kar pa je bil tudi moj tek v začetnih kilometrih, zato mi je glava govorila, da se maratona na Vojskem naslednji dan ne bom udeležil. Po prvem 5 kilometrskem krogu sem že želel končati, vendar sem se odločil, da naredim še en krog, da vložek v gorivo s prihodom na Vojsko ne bo ostal neizkoriščen. V drugem krogu so bili občutki že boljši, zato sem naredil še en krog, kar mi je vlilo samozavest in me prepričalo, da se bom naslednji dan udeležil tekmovanja pa čeprav kot številka. Ko sem se ob 20-tih pripeljal domov, me je Mateja vprašala, ali bom lahko tekmoval. Povedal sem ji, da bom poskusil, vendar mi odvrne, da naj ne mislim, da bom lahko Juretu Čebašku v takem klavrnem zdravstvenem stanju konkurenčen. Obrazložil sem ji, da bom tekmovanje vzel za trening. Zelo hitro sem si pripravil en par tekmovalnih smuči.
Danes zjutraj sem se zbudil z zamašenim nosom in malo bolečo glavo, vendar sem bil z mislijo že na tekmi. Ko sem se peljal na Vojsko, sem analiziral progo in ugotavljal, kakšno prednost (telesna teža) bom imel zaradi »čofte« pred neposrednimi konkurenti. Na Vojskem sem pri ogrevanju poleg Jureta Čebaška opazil še reprezentanta v nordijski kombinaciji Mateja Drinovca, ki sta mi bila neposredna konkurenta za absolutno zmago. Taktika pred startom je bila, da poskušam držati stik z obema in čakam svojo priložnost v zaključnih kilometrih. Ko štartamo, takoj padem v ribo, tako kot včeraj na svetovnem pokalu v šprintu »slovenski zet« Hattestad, in ostanem v ozadju. Na moje presenečenje sem zelo hitro ujel vodilna Drinovca in Čebaška. Opazil sem, da Čebašek s težavo drži stik z Drinovcem, zato sem se prestavil na drugo mesto. Na najvišji točki proge je bil Čebašek že za nama.
Na startu moj padec [foto: Dušan Kacin]
Na tekmovanju smo morali preteči štiri enake kroge, skupaj 21,5 km. Ko sem ugotovil, da naju Čebašek vedno s spusta ujame, sem se na tretjem kilometru odločil, da prevzamem diktiranje tempa. Drinovec se me je držal do konca prvega kroga. Na moje začudenje in veselje je potem popustil, zato sem še bolj navil. Na najvišji točki drugega kroga sem imel krizo, zato sem malo navijanje tempa popustil, saj sem imel pred sabo še dobra dva kroga. S tekmovalci smo se na različnih vijugah (šlingah) srečevali, zato sem lahko kontroliral svojo prednost. Ob vhodu v četrti krog sem se ustavil na postojanki s čajem, saj sem imel na oko nedosegljivo prednost pred Drinovcem. V četrtem krogu smo se ob srečevanju s kolegi na vijugah spodbujali s pozdravi in navijanjem, saj je bila že prava odjuga in zato tek že na tako težki progi še težji. Ob prihodu v cilj sem bil presenečen, da sem se lahko tako dobro iztrošil, zato je bila tudi moja prednost na koncu pred zasledovalci velika. Tako mi je uspelo drugo leto zapored absolutno zmagati na Vojskem.
Pohvale organizatorjem za odlično izpeljano tekmo, še večja pohvala pa ob razglasitvi rezultatov, saj so prvim petim v absolutni konkurenci podelili praktične nagrade, kar je redkost na Slovenskem maratonu v smučarskem teku.
Z mislimi sem že na naslednjih tekmah, zato moram lažji prehlad čimprej sanirati.