O meni

Rodil sem se v pomladnem času leta 1980. Kot otrok sem oboževal vsakovrstno gibanje. Po vstopu v osnovno šolo se je zelo hitro pokazalo, da sem v športnih aktivnostih zelo dober, predvsem v teku. V tretjem razredu sem se udeležil občinskega šolskega prvenstva v krosu, kjer sem zmagal. Isto leto sem se udeležil tudi občinskega tekmovanja v šahu, kjer sem presenetljivo zmagal. Šahovski krožek sem obiskoval pol leta, pred tem sem nekaj mesecev obiskoval namizni tenis, sodeloval nekaj časa pri gasilcih, vendar me nobena organizirana dejavnost ni tako pritegnila, da bi se z njo začel resno ukvarjati. Do petega razreda sem obiskoval različne športne krožke (gimnastika, atletika in nogomet), ki jih je ponujala osnovna šola 8 talcev Logatec. Med poletnimi počitnicami sem dosti časa preživel na šolskem igrišču, kjer smo s prijatelji igrali nogomet in tenis. V petem razredu osnovne šole me je oče peljal na 1,3 km kros na Ulovko. Na tekmovanju smo imeli tekmovalci od letnika 1977 do 1980 skupni start. Pri prijavi oče ni preveril, da bosta na startu dve kategoriji, in sicer mlajša ter starejša. S svojimi enajstimi leti sem bil bolj drobne konstitucije in manjši od štirinajst letnikov. Ker sem mislil, da tekmujem tudi z njimi in sem želel osvojiti medaljo, sem se na začetku preveč zagnal in omagal po 700 metrih. Ko sem prišel v cilj, sem bil zelo presenečen, ko sem po zvočniku slišal, da sem osvojil tretje mesto. Pred mano sta bila eno leto starejša fanta, ki sta bila v tistem času boljša smučarja tekača v svoji kategoriji. Na tekmovanju sem spoznal trenerja mlajših kategorij TSK Logatec Rafaela Marna, ki me je povabil v klub. Čez dva dni sva s sestro postala člana Tekaško smučarskega kluba Logatec in opravila prvi trening. Z velikim navdušenjem sva pričakovala nov trening. Ko naju je oče po enem tednu peljal na drugi trening, je prišlo doma do prepira, ker je mama nasprotovala, da bi se s sestro poleg šole sploh še s čim aktivno ukvarjala. V tem obdobju je mama počasi spoznala, da v očetu nima podpore in je zelo kmalu sprejela, da bova s sestro trenirala tek na smučeh. Pri enajstih letih sem prvič stopil na tekaške smuči in po dobrem letu bil že med najboljšimi v kategoriji. V omenjenem obdobju sem dobil tudi novega trenerja Pavla Dornika zaradi prenehanja trenerskega dela Rafla Marna. Pavle Dornik mi je skozi leta dokončno utrdil tehniko teka, ki sem se jo naučil pri Marnu. Od leta 1991 do 1999 je bil moj športni razvoj zelo dober. V mladinskih kategorijah sem dominiral na domačih tekmah (državna prvenstva, slovenski pokal), kakor tudi mednarodnih tekmah, saj sem bil skoraj vedno najboljši med Slovenci. V sezoni 1999/2000, kot zadnje leto mladinec, sem postal član članske A reprezentance. Omenjeno sezono smo slovenski smučarji tekači še zadnjič dokazovali, da smo zelo blizu svetovni konkurenci v štafetnih tekih, saj smo 28. novembra 1999 na štafetni tekmi 4 × 10 km za svetovni pokal (prosta tehnika) v Kiruni na Švedskem osvojili osmo mesto in zaostali za zmagovalno štafeto 4 minute. Po prihodu domov so na SZS Slovenija analizirali, da se v Sloveniji dogaja preporod smučarskega teka zaradi novega reprezentančnega trenerja s Finske. Finskemu strokovnjaku se je odpovedala Petra Majdič. Slovenska smučarsko tekaška pravljica pa se žal ni začela pod okriljem finskega strokovnjaka in njegovih varovancev, ampak s Petro Majdič in njenim osebnim trenerjem in samostojno potjo.

Od leta 1999 je moj razvoj v tekih na razdaljah začel padati. V tem času so se začela razvijati tekmovanja v šprintih. Tekmoval sem na interkontinentalnih pokalih, kjer sem skoraj vedno prišel med najboljših 10, oziroma v izločilne boje med 16 najboljših, kjer je nastopalo po 100 tekmovalcev. V letu 2004 sem prenehal z aktivnim tekmovanjem, saj sem v štirih letih v članski kategoriji dobil samo dvakrat priložnost za tekmovanje v svetovnem pokal, kljub velikemu potencialu za uvrščanje med točke. Za današno generacijo so to vrhunski dosežki in v dolečenih primerih, kjer lahko čase primerjamo, kot naprimer rolkarska tekma v Ihanu, so časi v sedanjem času od mojega absolutnega rekorda z leta 2003 počasnejši vsaj za 45sekund. Po letu 2004 sem se posvetil dokončanju študija, ki sem ga leta 2006 tudi uspešno končal.

V letu 2010 sem se začel ponovno ukvarjati rekreativno s smučarskim tekom in udeleževati tekaških maratonov na smučeh. Nekaj časa si nisem upal predstavljati, da bom kot bivši šprinter in sedaj amater postal prvi absolutni državni prvak med profesionalci in to v kraljevski disciplini. Meje preseganja in spoznavanje samega sebe doživljam dnevno. Šport je del mojega življenjskega sloga.