31.3.2014, Zmaga na Državnem prvenstvu v štafetah

V soboto, 29.3.2014 sem tekmoval na 23. Državnem prvenstvu  Slovenije v štafetah za odrasle kategorije v smučarskem teku. Tekmovanje se je odvijalo v sončnem vremenu na Pokljuki, Planini Zajavornik (Javorniška planina) pod organizacijo Tekaško smučarskega kluba OGP Grad Bled.
In kako se je začelo?

V sredo, 26.3.2014 me popoldne pokliče trener TSK Logatca Tomaž Uršič in me povabi v člansko ekipo TSK Logatca za nastop v štafetnem teku. Za vabilo sem bil počaščen in sem se mu z veseljem odzval.

Ko se v soboto pripeljem na tekmovanje, začutim na Javorniški planini podoben tekmovalni naboj, kot s svojih profesionalno tekmovalnih časov, ki je  prelito z novo generacijo. Ob pogovoru na parkirišču s prijetnim redarjem nanese pogovor, za kateri klub tečem. Povem mu , da tečem za TSK Logatec in da bomo poskusili prehiteti njihov klub TSK OGP Grad Bled za članski državni naslov. V šali mi pove, da to pa ne bo mogoče, ker imajo prednost domačega terena in domačega zraka. Omenjene prednosti mu potrdim, vendar v športnem duhu se oba strinjava, da v športu obstajajo tudi presenečenja.

V moški konkurenci je bilo prijavljenih trinajst štafet. Po točkah s Smučarske zveze Slovenije je bila pred štartom najmočnejša članska štafeta TSK OGP Grad Bled, na drugem mestu članska štafeta TSK Logatca in tretjem juniorska štafeta TSK Logatca (tekmovalci do 20 let), kar je pomenilo, da smo imeli na startu koridor številka dva. Vsaka ekipa šteje tri tekmovalce. Prvi tekač teče v klasični tehniki, druga dva pa v prosti tehniki. Trener Logatca je v prvi dve predaji postavil članska državna reprezentanta Boštjana Klavžarja in Roka Tršana, v tretji predaji sem bil jaz. Drugačno taktiko je imel TSK OGP Grad Bled, saj je v zadnjo predajo postavil svojega najmočnejšega tekača članskega državna reprezentanta Domna Potočnika.

Pred startom ob 10:10 v moških kategorijah so bila v zraku različna pričakovanja o zmagovalcu. Po prvi predaji so bili na prvem mestu presenetljivo pred nami TSK OGP Grad Bled, kar je domačinom dalo krila. Sledila je druga predaja , kjer je imela ekipa Bleda najšibkejšega tekmovalca in TSK Logatec najmočnejšega, zato je trener Logatca ukazal Tršanu tek na polno, ker se je zavedal moči tretjega tekača Bleda. Ob predaji Tršana sem na planoti videl, da smo dobili lepo prednost, ki je nisem želel izgubiti. V prvih metrih teka na progi dobim neuradno informacijo, da imam prednost minute in da naj tečem tempo tek. Blejska, logaška in ostale ekipe so bile razporejene na različnih delih proge, kjer so dajale informacije svojim tekmovalcem. Takoj s starta sem zaradi adrenalina začel tek na polno in s tem Potočniku z Bleda naložil zelo težko delo. Po prvem pretečenem krogu izmed dveh sem videl, da Potočnik prednosti, ki sem jo imel, ni nič nadoknadil, zato mi Tomo ob vhodu v drugi krog da informacijo naj samo vzdržujem tempo do cilja. Na polovici drugega kroga dobim informacijo od trenerja mlajših kategorij Mateja Šimenca, da imam neulovljivo prednost več kot minuto in naj malo moči prihranim za nedeljski maraton. V malo nižji intenzivnosti, vendar še vedno v tempu, pritečem do cilja. V cilju glavni trener Logatca Uršič pričaka prihod. Po približno minuti in pol za mano priteče na moje presenečenje Miha Šimenc član juniorske štafete TSK Logatca. Ob dvojni zmagi Logatca je bilo zadovoljstvo v cilju nepopisno. Na blejsko žalost je Potočnik zadnje kilometre omagal, tako da so bili na kocu tretji.

 

Z leve proti desni: Lovro Malnar, Matic Slabe, Miha Šimenc, Matej Jakša, Rok Tršan, Boštjan Klavžar, Matija Rimahazi, Domen Potočnik, Jure Čebašek(foto: Tomaž Uršič)

Še malo zgodovine.
Prvo člansko zmago v članskih kategorijah v štafetnih tekih je Logatec doživel pred dvajsetimi leti, in sicer leta 1994 v ženski kategoriji. Kot zanimivost je takrat v štafeti tekla moja sestra Anita. Žal Logatec potem dobro desetletje ni več doživel naslova državnih prvakov v članski štafeti, čeprav je imel v letih 1998 in 1999 v klubu najmočnejšo moško ekipo, ki pa se zaradi različnih kalkulacij in enkrat napake trenerja ni postavila optimalna štafeta. Za takratni upravni odbor in direktorja takratnega generalnega sponzorja Logatca je bil najtežji in boleč poraz proti Planici na Logaških planotah v sezoni 1998/1999, saj so vedeli da imajo najmočnejšo moško ekipo, ki pa ni bila sestavljena. Žal se takrat logaški trener ni odločil, da bi me upravičeno postavil v logaško štafeto, da bi Logatec dobil težko pričakovani državni naslov v moški članski štafeti. Tistega leta sem tekel v mešani štafeti z biatloncema Globočnikom in Ožboltom. Po dveh predajah smo bili prvi, vendar tretji tekač Ožbolt je bil precej slabši od takrat tretjega tekača Logatca Petkovška in Sokliča s Planice. Petkovšek je v sezoni 1999/2000 prenehal z aktivnim treniranjem, vendar smo še vedno poskušali napasti državni naslov v članski konkurenci. Žal nam to ni uspelo, saj smo bili dvakrat drugi do leta 2001. V času trenerja Dornika je za direktorja Valkartona Jerino (glavni sponzor kluba tisti čas) pomenila neosvojena lovorika zelo veliko, saj mi je Dornik med vrsticami napako na Logaških planotah omenil leta 2001 in potožil nad trenji med Jerino in njim.

V dobi trenerja Tomaža Uršiča je Logatec prišel že nekaj let nazaj do težko pričakovanega državnega naslova v štafetnih tekih v članskih kategorijah. V letošnjem letu sem do državnega naslova v štafetnih tekih v članski kategoriji prišel tudi sam, kar si nekaj let nazaj ne bi niti upal sanjati, da bom lahko še kdaj tako dobro tekel, da bi na DP prišel do zmage.